Amfiteater

To some extent, contemporary drama is the heir of the neo-avant-garde of the late 1960s and 1970s. This time was that of the so-called performative turn, which pulled theatre away from representation and towards presentation. The subsequent development can be designated by various labels, such as postdramatic theatre, the aesthetics of the performative and, in the case of dramatic texts, the no longer dramatic theatre text, “In-Yer-Face” theatre, etc. In Slovenia, a decisive turn from text to event took place towards the end of the 1960s. During this time, the first happenings and performance art pieces were taking place. In reviewing the performance Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki (Pupillja, Papa Pupilo and the Pupilceks), Veno Taufer went as far as to declare the death of literary theatre. At first glance, it would thus appear that contemporary playwriting is merely repeating earlier patterns. While contemporary playwriting may more radically formulate linguistic and aesthetic games, it deconstructs the dramatic form and thus radicalises the premises of the neo-avant-gardes; in the last two decades, we have been talking about a return to dramatic, post-postdramatic and dramatic drama, etc. Through a comparative analysis of two of the more radical texts from Blaž Lukan’s anthology Generator:: za proizvodnjo poljubnega števila dramskih kompleksov (The Generator:: for Manufacturing Any Number of Drama Complexes), namely Dušan Jovanović’s Sinopsis za happening Hlapci (Synopsis for The Happening of Lackeys) and Rastko Močnik’s Generator, ki iz določenih enot in po preprostih pravilih proizvaja poljubno število dramskih kompleksov (A Generator that Produces Any Number of Drama Complexes from Given Units and According to Simple Rules) as well as Simona Semenič’s mi, evropski mrliči (we, the european corpses) and Varja Hrvatin’s Vse se je začelo z golažem iz zajčkov (It All Started with the Bunny Rabbit Goulash), the paper shows that the neo-avant-garde is more about the question of theatrical performances and the form of the dramatic text, while contemporary drama is more about the search for authenticity and dramatic effects.

Gašper Troha

Contemporary Drama and the Question of the Neo-avant-garde Legacy of the 1960s and 1970s

当代戏剧与20世纪60、70年代新先锋派遗产的问题

Razprava se ukvarja z izbranimi primeri dekonstrukcij nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo, značilnimi za postmimetično, od neoavantgarde do postmilenija. Sledi avtorjem, ki od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes dekonstruirajo dramsko ter izumljajo nove oblike redramatizacij in postdramskega medmedijskega prepleta. Avtorji, kot so Peter Handke v Zmerjanju občinstva, skupina Pupilija Ferkeverk v Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, Dušan Jovanović v Spomeniku G in Igrajte tumor v glavi, Milan Jesih v Limitah in Grenkih sadežih pravice, Matjaž Zupančič v Hodniku in drugih igrah, Dragan Živadinov in njegove ekipe v Obredih poslavljanja, Oliver Frljić v Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, Simona Semenič v 1981 ter Žiga Divjak in Katarina Morano v različnih projektih – čeprav vztrajno ustvarjajo motnje v fikcijskem besedilnem kozmosu – v gledaliških tekstih in predstavah - performansih vzpostavljajo močan proces redramatizacije, intenzivnih zapletov in razpletov. Kot da bi hkrati z dekonstrukcijo dramskega vbrizgali v postdramski proces uprizarjanja in pisave dramsko in dramatično. Postmimetično tako soobstaja s predmimetičnim, »slečenje« reprezentacije drame privede do vzpostavljanja fikcije.

Tomaž Toporišič

Dekonstrukcije nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo od neoavantgarde do pomilenija: od Pupilije, Jesiha in Jovanovića do Zupančiča, Živadinova, Frljića, Semenič in Divjaka

从新先锋派到后现代主义：从普皮利亚、耶西哈和约万诺维奇到祖潘契奇、日瓦丁诺夫、弗尔季奇、塞梅尼奇和迪夫亚卡的再现与呈现之对立的解构

Among the works of Taras Kermauner, probably the biggest expert on Slovenian drama and its first theoretician, one can also find a single dramatic experiment: a courtroom debate on the value of avant-garde poetry, based on the case of the accusation against the poet Tomaž Šalamun. While Kermauner develops the genre of judicial disputation in a theatrically fitting and interesting way, he undermines the disputation with an anticlimactic, anti-dramatic conclusion that postpones the decision on the matter to another space-time. A closer examination of the text reveals several conceptual inconsistencies that can be better understood as paradoxes. Thus, the five points that might be defined as paradoxical could be traced in the text itself concerning substantive categories such as the essence of art, the meaning of a nation for art, art and Marxism, and life as the supreme aesthetic category, while the last paradox is a more formal one, since the courtroom debate, with its conclusion, does not reach any point whatsoever. Regardless of the sufficiently clear and pointed presentation of the positions of the two protagonists, the Prosecutor and the Defender, Kermauner decides, rather than escalating the conflict to a (theatrical) climax, to dilute the disputation based on the inclusion of the audience and the conclusion that the latter, in its role as jury, cannot decide for either side. The (dis)solution of the dilemma of the (national, artistic) quality of avant-garde poetry is thus left – despite the fireworks of Kermauner’s theatrical courtroom debate – to the future and literary theory.

Krištof Jacek Kozak

Disputation on the Five Paradoxes of “Toilet Poetry” with a Prologue and an Epilogue

《“厕所诗歌”五悖论辩》序与跋

当代戏剧与20世纪60年代和70年代新先锋派遗产的问题

To some extent, contemporary drama is the heir of the neo-avant-garde of the late 1960s and1970s. This time was that of the so-called performative turn, which pulled theatre away fromrepresentation and towards presentation. The subsequent development can be designatedby various labels, such as postdramatic theatre, the aesthetics of the performative and, in thecase of dramatic texts, the no longer dramatic theatre text, “In-Yer-Face” theatre, etc.&#x0D; In Slovenia, a decisive turn from text to event took place towards the end of the 1960s.During this time, the first happenings and performance art pieces were taking place. Inreviewing the performance Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki (Pupillja, Papa Pupilo and thePupilceks), Veno Taufer went as far as to declare the death of literary theatre. At firstglance, it would thus appear that contemporary playwriting is merely repeating earlierpatterns. While contemporary playwriting may more radically formulate linguistic andaesthetic games, it deconstructs the dramatic form and thus radicalises the premises ofthe neo-avant-gardes; in the last two decades, we have been talking about a return todramatic, post-postdramatic and dramatic drama, etc.&#x0D; Through a comparative analysis of two of the more radical texts from Blaž Lukan’s anthologyGenerator:: za proizvodnjo poljubnega števila dramskih kompleksov (The Generator:: forManufacturing Any Number of Drama Complexes), namely Dušan Jovanović’s Sinopsisza happening Hlapci (Synopsis for The Happening of Lackeys) and Rastko Močnik’sGenerator, ki iz določenih enot in po preprostih pravilih proizvaja poljubno število dramskihkompleksov (A Generator that Produces Any Number of Drama Complexes from GivenUnits and According to Simple Rules) as well as Simona Semenič’s mi, evropski mrliči(we, the european corpses) and Varja Hrvatin’s Vse se je začelo z golažem iz zajčkov (ItAll Started with the Bunny Rabbit Goulash), the paper shows that the neo-avant-gardeis more about the question of theatrical performances and the form of the dramatic text,while contemporary drama is more about the search for authenticity and dramatic effects.

Sodobna dramatika in vprašanje dediščine neoavantgarde šestdesetih in sedemdesetih let

当代戏剧与六七十年代新先锋派遗产问题

Komedija je že od svojih začetkov veliko pozornosti namenjala prikazovanju odnosov med spoloma, ljubezenskim zapletom ter srečnemu koncu, ki ga je predstavljala poroka. V prispevku raziskujem, v kolikšni meri slovenska komedija v 21. stoletju sledi spremenjeni vlogi moškega in ženske v družini in družbi ter se odmika od tradicionalnih reprezentacij telesa in spolnosti. V analizo sem vključila slovenske komedije, ki družbene konstrukcije spolov, vlog in poklicev postavljajo pod vprašaj, se s spolnimi stereotipi poigravajo oziroma jih v določenih vidikih že tudi presegajo, to so Denis in Ditka Toneta Partljiča, Boris, Milena, Radko Dušana Jovanovića ter jerebika, štrudelj, ples pa še kaj Simone Semenič. V izbranih komedijah so odnosi med spoloma osrednja tema, ženska dramska oseba pa ima glavno vlogo.

Mateja Pezdirc Bartol

Preseganje spolnih stereotipov v sodobni slovenski komediji (Ditka – Milena – Bogdana)

当代斯洛文尼亚喜剧中的性别刻板印象呈现 (Ditka – Milena – Bogdana)

Teatrologi se v svojih razpravah o kanonizaciji komedije navadno zanašajo na analize uspešnih besedil. Toda prav tako produktivno, če ne celo zanimiveje, bi bilo, če bi odgovore na svoja vprašanja iskali pri neuspešnih komedijah, še zlasti pri tistih, ki so jih napisali vrhunski pisatelji. V pričujočem prispevku se zato osredotočam na tri igre iz približno istega zgodovinskega obdobja, ki so ob praizvedbi klavrno propadle in si od poloma bodisi nikoli niso popolnoma opomogle ali pa jih od takrat vsaj ne štejemo več za komedije. Ta tri dramska besedila so: Kandidat (Le Candidat [1874]) Gustava Flauberta, Guy Domville (1894) Henryja Jamesa in Utva (Ча́йка [1895]) Antona Pavloviča Čehova. Čeprav so bila ta besedila uprizorjena v času, ko so bili njihovi avtorji že dodobra uveljavljeni, se premiersko občinstvo nanje vendarle ni odzvalo v skladu s pričakovanji. To je še presenetljivejše zato, ker sta tako Flaubert kot Čehov sicer napisala kar nekaj zelo zabavnih besedil. Da bi ugotovil, zakaj se je to zgodilo, sem izbrane igre primerjal z nekaj drugimi: s Sternheimovo priredbo Flaubertove komedije, z Wildovo Nepomembno žensko in z dvema zgodnjima burkama Čehova. Rezultati primerjav nakazujejo, da je najverjetnejši vzrok za polom vseh treh komedij neuravnovešen odnos med razumom in nerazumom, ki jih načeloma dela preveč negativne, da bi v njih lahko zares uživali.

Jure Gantar

Anatomija fiaska

失败解剖学

V članku obravnavam film Philippa Le Guaya Alceste à bicyclette (2013) z vidika zgodovinske polemike, ki so je sprožili pritiski, da bi med glavnima likoma Molièrovega Ljudomrznika – Alcestom in Filintom – izbrali kot med utelešenji dveh radikalno različnih temperamentov in moralnih stališč. Poleg očitnih medbesedilnih navezav na slavno delo iz 17. stoletja ter izjemnega vrednotenja igralske umetnosti – pa tudi vloge, ki jo ima v igralskem poklicu staranje – je film zanimiv tudi zato, ker ne le prikaže, temveč tudi izrecno tematizira spopad med domnevno zastarelostjo klasične komedije in dejstvom, da se v novem kontekstu žanru vendarle posreči obnoviti prvotni subverzivni učinek.

Lada Čale Feldman

Alceste à bicyclette in Molièrova melanholična komedija – pomladitev ali pokop?

莫里哀忧郁喜剧中的阿尔塞斯特骑自行车——复兴还是埋葬？

Razprava oriše dve ljubljanski uprizoritvi Audranove operete La Mascotte, obe v režiji Bratka Krefta (1905–1996) in scenografiji Vasilija Uljaniščeva (1887–1934). Zgodbo o kmečkem dekletu, ki naj bi kot maskota prinašala srečo vsem okrog sebe, če se ne poroči, so z glasbo Edmonda Audrana ter libretom Alfreda Duruja in Henrija Chivota prvič uprizorili v Parizu leta 1880. Pri nas je bila premierno uprizorjena 9. novembra 1930 na odru ljubljanske Opere, hkrati pa čez dve leti v isti režiji na novo uprizorjena na prostem v parku Tivoli v Ljubljani (premiera 8. september 1932). Opereta La Mascotte je bila ena prvih predstav na naših poklicnih odrih, ki so bile zasnovane po novih avantgardnih merilih. Kreft jo je namreč režijsko, scenografsko in kostumsko priredil glede na aktualne politične pa tudi likovne, gledališke in filmske razmere. Nekatere like izvirnika je zamenjal z liki, ki so karikirali politika Benita Mussolinija, komika Charlieja Chaplina in še nekatere, ter dodal celo izmišljeni lik delegata Društva narodov. Ustvaril je sodobno commedio dell‘arte, ki je takoj postala gledališka uspešnica.

Ana Kocjančič

Opereta La Mascotte (Dekle sreče) v režiji Bratka Krefta

轻歌剧《假面舞会》（幸运之女）在布拉特科·克雷夫特的导演下

Gledališka umetnost lahko igra ključno vlogo pri poučevanju slepih in slabovidnih, saj ponu- ja neprecenljivo doživetje, ki oblikuje miselne in kognitivne sposobnosti ter oblikuje vred- note, hkrati pa spodbuja vključevanje v socialni svet. Učitelji slepih in slabovidnih v Sloveniji so vedno vlagali veliko truda v razvoj estetskega čuta med svojimi učenci. Članek prikazuje zgodovinski pregled gledališkega ustvarjanja slepih in slabovidnih v Slo- veniji, začenši takoj po koncu 1. svetovne vojne in nadaljujoč brez prekinitve do danes. Posebej izpostavlja dosežke, kot je na primer uspeh slepe igralke, ki je magistrirala na AGRFT. Ta dediščina služi kot opomin na izjemno zavzetost in nadarjenost slepih in slabo- vidnih posameznikov, obenem pa predstavlja neizpodbiten dokaz, da gledališka umetnost ne pozna omejitev.

涉及主题	哲学艺术物理视觉艺术社会学法学政治学历史文学类计算机科学美学心理学人文学科认识论地理语言学神学考古戏剧
出版信息	出版商: Slovenian Theatre Institute，出版周期: ，期刊类型: journal，开源期刊: 是
基本数据	创刊年份: 2019，原创研究文献占比: 0.00%，自引率:N.A.， Gold OA占比: 0.00%
平均审稿周期	网友分享经验：24 Weeks

Amfiteater

期刊引文格式

有 1 位以上作者的期刊

有 2 位作者的期刊

有 3 位作者的期刊

有 5 位以上作者的期刊

书籍引用格式

学位论文引用格式

网页引用格式

专利引用格式

手工熬夜修改参考文献？研飞自动匹配期刊，一键轻松成稿，支持 Word/WPS

投稿经验分享

Contemporary Drama and the Question of the Neo-avant-garde Legacy of the 1960s and 1970s

Dekonstrukcije nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo od neoavantgarde do pomilenija: od Pupilije, Jesiha in Jovanovića do Zupančiča, Živadinova, Frljića, Semenič in Divjaka

Disputation on the Five Paradoxes of “Toilet Poetry” with a Prologue and an Epilogue

Contemporary Drama and the Question of the Neo-avant-garde Legacy of the 1960s and 1970s

Sodobna dramatika in vprašanje dediščine neoavantgarde šestdesetih in sedemdesetih let

Preseganje spolnih stereotipov v sodobni slovenski komediji (Ditka – Milena – Bogdana)

Anatomija fiaska

Alceste à bicyclette in Molièrova melanholična komedija – pomladitev ali pokop?

Opereta La Mascotte (Dekle sreče) v režiji Bratka Krefta

V temnem siju odrskih luči

ISSN	1855-850X
h-index	2